Kljub temu, da je kakovostna zobozdravstvena oskrba danes široko dostopna in da so na trgu prisotne zobne paste in ščetke za različne namene ter da se je ozaveščenost državljanov o negi ustnega zdravja močno povečala, je izguba zob in njihovo nadomeščanje še vedno ena najpogostejših težav v zobnih ordinacijah. Vzroki za izgubo zob so različni. Čeprav jih najpogosteje povezujemo z zobnimi boleznimi, kariesom in parodontalno boleznijo (parodontitis), je izguba lahko tudi posledica travme ali naravnega pomanjkanja enega ali več zob, zobni implantati pa so vse bolj priljubljena trajna rešitev za njihovo nadomeščanje.
Že samo ime pove, da gre za nadomestek, ki se kirurško vgradi v človeško telo – v ustni votlini se namestijo v kost zgornje in spodnje čeljusti ter spominjajo na vijake različnih dolžin in širin. Glavni deli implantata in protetični nadomestek na njem ustrezajo naravnim, anatomskim strukturam zob. Sam implantat (vijak) pravzaprav nadomesti korenino zoba – nevidni del naravnega zoba, ki je v kosti. Zobno krono nadoknadimo z izdelavo protetičnega nadomestka. Med implantatom in protetičnim nadomestkom je vezni element, t.i abutment, ki ustreza vratu naravnega zoba, povezave med krono in korenino. Protetični nadomestek na implantatu je lahko krona, ki nadomešča en zob, ter mostiček ali proteza, ko se nadomešča več izgubljenih zob ali celo vse. Pozitivne strani implantoprotetičnega zdravljenja so, da implantati izgledajo kot naravni zobje, imajo enako funkcijo, kot nosilec za proteze pa zagotavljajo stabilno ležišče ter veliko večje udobje in varnost pri nošenju kot klasične proteze.
V dostopni literaturi se pogosto omenjajo zanimiva dejstva o zgodovinskem razvoju implantatov. Najzgodnejši dokazi o (uspešnih!) poskusih implantacije segajo že v majevsko civilizacijo, 600 let pred Kristusom, saj je izguba zob človeška bolezen, ki ni omejena s časom ali zgodovinskim obdobjem. Najdeni ostanki mandibule, spodnje čeljusti, nakazujejo, kako so Maji zapolnjevali brezzobe dele in zobe nadomeščali z delci školjk v obliki zob. Najpomembnejše odkritje sodobne implantologije, ki je sprožilo nenaden razvoj zobnih implantatov, povezujemo z imenom švedskega ortopeda Per-Ingvarja Brånemarka, ki je preučeval pojav celjenja in regeneracije kosti. Leta 1957 je ugotovil, da je v stiku s kovino titan mogoča rast kosti in prijemanje kosti ter ta pojav poimenoval osteointegracija. Že leta 1965 je pacientu v spodnjo čeljust vgradil prve titanove implantate, zanimivo pa je, da so ti isti vsadki v pacientovih ustih ohranili svojo funkcijo vse do njegove smrti, 40 let pozneje. Za popolno osteointegracijo, zraščanje kosti z implantatom, po operativnem posegu je potrebno obdobje 3-6 mesecev, šele nato se lahko izdela vidni del implantata, protetični nadomestek.
Implantati vseh vrst, bodisi ortopedski, kozmetični ali zobni, morajo izpolnjevati stroge pogoje, ki potrjujejo njihovo varno uporabo. Izraz biokompatibilnost zobnega implantata opisuje obnašanje titanovega materiala v kostnem tkivu, pri čemer ta ni toksičen in ne povzroča obrambnega odziva organizma. Čeprav se podatki med študijami razlikujejo, je petletni uspeh in stopnja obstojnosti implantatov približno 95-odstotna. Pogoj, brez katerega implantoprotetična terapija ne more biti uspešna, je odlična ustna higiena. Namreč, čeprav so vsadki narejeni iz umetnega materiala in so trdno povezani s kostjo, v kateri se nahajajo, zato lahko okoli njih, tako kot okoli naravnega zoba, pride do vnetja tkiva. In medtem ko se vnetje okoli zob imenuje gingivitis (vnetje mehkega tkiva) in periodontitis (globoko vnetje podpornega tkiva zoba), se okoli implantata pojavi periimplantatni mukozitis (površinsko vnetje mehkega tkiva) in periimplantitis (vnetje prizadene kost okoli implantata). Izredno pomembno je, da se na vnetje pravočasno odzovemo, ko je še lokalizirano okoli mehkega tkiva, saj je izguba kosti, ki jo vnetje prizadene, žal nepovratna.
Za terapijo z zobnimi implantati je malo kontraindikacij, predstavljajo trajno estetsko in funkcionalno rešitev, sam kirurški poseg vgradnje pa je relativno enostaven in hiter. Vendar se je treba zavedati, da so za dolgoročno uspešnost implantoprotetične terapije nujni veljavna indikacija, dobro sodelovanje med zdravnikom in pacientom ter redne kontrole.
