Po izgubi zoba zaradi fizioloških dejavnikov (izdrtje ali staranje) ali patoloških sprememb (parodontalna bolezen ali procesi v kosteh, kot so granulomi, ciste ali tumorji) in zaradi dolgoletne brezzobosti pride na mestu brezzobega alveolarnega grebena do remodeliranja in resorpcije, ki je pogost vzrok za nastanek kostnih defektov, ki otežuje protetično ali implantološko protetično rehabilitacijo. Z različnimi materiali in različnimi kirurškimi tehnikami je možno rekonstruirati alveolarni greben.
Augmentacija grebena
Augmentacija grebena - rekonstruktivni poseg, ki nadomešča čeljustno kost se izvaja v primeru, ko širina in višina alveolarnega grebena ali kostna gostota ne zadoščata za vgradnjo zobnega implantata.
Izguba alveolarne kosti po ekstrakciji zoba je lahko horizontalna ali vertikalna. Za vgradnjo implantatov zadovoljive dimenzije (zadostne dolžine in sprejemljivega premera) na strateško primerna mesta, je v čeljusti z dolgotrajno brezzobostjo in napredovalo kostno atrofijo, torej nezadostnimi vertikalnimi in horizontalnimi dimenzijami kosti, potrebna obsežna augmentacija. Z navpično nadgradnjo čeljustne kosti se poveča višino, z vodoravno nadgradnjo pa se poveča debelino čeljustne kosti.
Operacija augmentacije čeljustne kosti se najpogosteje izvaja s kostnimi nadomestki (umetna kost) v kombinaciji z lastnimi presadki (PRF, rastni faktorji, blok transplantati), skupaj pa imajo določen osteogeni potencial in spodbujajo regeneracijo/tvorbo kosti v oralni in maksilofacialni regiji.
Tehnike augmentacije
Izbira tehnike augmentacije in ustreznega kostnega nadomestka, ki zagotavlja dovolj kosti za vgradnjo zobnega vsadka, je odvisna od vrste kostnega defekta. Z izbiro ustrezne augmentacijske tehnike zmanjšamo število potrebnih operativnih posegov, okrevanje bolnika pa zmanjšamo na minimum. Poseg izvajamo v lokalni anesteziji.
Kot zanesljiva metoda nadgradnje čeljustne kosti z visoko stopnjo uspešnosti se je izkazala tehnika vodene kostne regeneracije, t.i. GBR tehnika (ang. Guided bone regeneration, GBR). GBR temelji na aplikaciji kostnih nadomestkov skupaj z membrano, ki tvori mehansko pregrado med epitelijem in kostjo, t.j. kostnim nadomestkom (augmentatom). Membrana se vgradi z namenom, da se v predelu kostnega defekta zagotovi dovolj časa in prostora za nastanek novih krvnih žil in osteogenetskih celic ter s tem spodbudi nastanek nove kosti. Vloga membrane je tudi stabilizacija krvnega strdka in kostnega nadomestka ter tako preprečiti resorpcijo novo nastale kosti.
Oralna rehabilitacija
Za dosego želenih ciljev zdravljenja je izrednega pomena izdelava ustreznega načrta zdravljenja za bolnika. Načrt zdravljenja se dogovori s posvetom protetika, oralnega kirurga in zobotehnika, pacientom ordinacije Stomatologija i estetika z ekipo vrhunskih strokovnjakov pa so na voljo vse prednosti digitalizacije v dentalni medicini.
Sodobna stomatološka rehabilitacija z zobnimi implantati je v večini primerov izvedljiva. Skoraj vse vrste kostnih defektov v ustni in maksilofacialni regiji je mogoče rekonstruirati. Uspešnost posega je zelo visoka, uspešnost vgradnje zobnega implantata po nadgradnji čeljustne kosti pa je skoraj enaka vgradnji zobnega implantata v fiziološko kost.
Sinus lift je zelo zanesljiva operativna tehnika dviga dna maksilarnega sinusa, pogosto nepogrešljiva v predprotetični kirurgiji in implantoprotetičnem zdravljenju. Poseg je razmeroma enostaven z redkimi zapleti, visoko stopnjo uspešnosti in dolgotrajnimi rezultati. Njegov primarni namen je dvigniti dno maksilarnega sinusa za ustvarjanje zadostne kostne mase in s tem pogojev za nadaljnjo implantoprotetično terapijo, ki pacientu povrne estetiko, funkcionalnost in fonetično zadovoljstvo. Poseg izvajamo pri pacientih, pri katerih je po izgubi zoba zaradi pnevmatizacije alveolarnega nastavka razpoložljiva višina kosti v zadnjem delu maksile nezadostna za vgradnjo implantata.
Novonastali prostor dvignjene sinusne membrane se zapolni z augmentativnimi materiali, ki nadoknadijo izgubo kostnine, da se omogoči trajna stabilnost implantata. Pogoj za pravilno izvedbo posega je dobro poznavanje kostne zgradbe in zgradbe sluznice maksilarnega sinusa ter položaja krvnih žil in živcev. Poseg poteka neboleče v lokalni anesteziji, pred samim posegom pa se opravi podrobna predoperativna priprava, ki vključuje izčrpno splošno anamnezo in zobozdravstveno anamnezo, klinični pregled in radiološko diagnostiko (CBCT in RTG), s katero ugotovimo anatomsko obliko sinusov, višino kostnega grebena in ugotovimo, ali so prisotne kakšne patološke spremembe, ki bi bile ena od kontraindikacij za poseg sinus lift (na primer vnetje sinusov, ciste ali tumorske mase).
