Zobni implantati so nadomestki, ki se vgradijo v čeljustno kost z namenom nadomestitve enega ali več izgubljenih zob. Od drugih protetičnih del (mostički, proteze), ki nadomeščajo izgubljene zobe, se razlikujejo po tem, da se po namestitvi vgradijo v kost in tako postanejo del organizma. Pacienti pogosto poudarjajo občutek »enotnosti« in varnosti, ki jo daje implantat, saj jih estetsko in funkcionalno dojemajo kot lastne zobe.
Zobozdravstveni pregled in izdelava načrta terapije sta prvi in neizogiben korak pred samim posegom vgradnje implantata. Zobozdravnik bo vedno pregledal anamnezo bolezni, da potrdi, da pacient ne trpi za določenimi (redkimi) stanji, pri katerih tovrstna terapija ni priporočljiva. Ob celovitem pregledu ustne votline je potrebna tudi analiza radiografskih (rentgenskih) slik čeljusti. Na ta način ocenimo stanje in količino kostnega tkiva ter vse anatomske strukture (maksilarni sinus, izhodišče živca in kanal, v katerem živec poteka skozi kost spodnje čeljusti) v neposredni bližini mesta, kamor naj bi se implantat vgradil.
Vgradnja implantata sicer pomeni kirurški poseg v ustni votlini, vendar je to neboleč poseg, po katerem je okrevanje razmeroma hitro in ob upoštevanju pooperativnih priporočil in nasvetov pacienta poteka brez zapletov. Glede na ocenjeno količino kostnine je včasih pred samo vgradnjo implantata potreben operativni poseg, s katerim, če je kosti premalo, kost augmentiramo (povečamo njeno količino). Včasih je potrebno tudi dvigniti dno maksilarnega sinusa (t.i. sinus lift), da omogočimo namestitev implantata. Najpogosteje je ta dodatni poseg potreben pri osebah, ki so v zgodnejši starosti izgubile stalne kočnike zgornje čeljusti in je z leti prišlo do napredovale izgube kostnine, ki ne zadostuje za stabilnost vsadka.
Poseg poteka v lokalni anesteziji, kar zagotavlja, da celoten poseg poteka popolnoma brez bolečin. Na mestu vgradnje implantata se prereže sluznica (dlesen), s posebnim svedrom se naredi ležišče, v katerega se implantat privije. Nato se s klasično, dvofazno tehniko vgradnje implantata zašije sluznica, da prekrije implantat in se počaka 3-6 mesecev, da se implantat osteointegrira (zraste s kostjo). Po samem posegu so potrebni hladni obkladki za zmanjšanje otekline, izogibanje vroči hrani in pijači, ko anestezija popusti, po potrebi lahko vzamemo analgetik. Kirurške šive odstranimo po 7-10 dneh, do takrat pa jih čistimo, nežno odstranimo obloge z navlaženimi ušesnimi higienskimi palčkami. Po določenem obdobju osteointegracije se pri naslednjem obisku ponovno naredi majhen kirurški rez, da se izpostavi implantat. Nato se na implantat privije vijak za zdravljenje, katerega naloga je oblikovati dlesen okoli implantata, da se doseže čim bolj naraven, skladen videz in razmerje med dlesnijo in krono na implantatu. Zaključna faza terapije je odvzem odtisa in izdelava protetičnega dela na implantatu v zobotehničnem laboratoriju. Končano protetično delo se z vijačno povezavo ali cementacijo poveže z abutmentom implantata, veznim delom med krono in implantatom v kosti. Če obstaja indikacija za to, je alternativna, enofazna terapevtska možnost, da se implantat obremeni takoj po vgradnji z izdelano začasno krono, trajna protetika pa se izdela po preteku pričakovanega obdobja osteointegracije.
Z izdelavo in cementiranjem protetičnega dela, krone ali mostičkov na implantatih je terapija zaključena, vendar so za njen dolgoročni uspeh potrebni kontrolni pregledi na vsakih šest mesecev do 1 leto, da se pravočasno ugotovi, ali je prišlo do katerega od možnih zapletov (zlom keramike na kroni, vnetje okoli implantata, gibljivost implantata ipd.) Izjemno pomembno je poudariti pomen pravilne in redne ustne higiene, ki ima najpomembnejšo vlogo pri preprečevanju vnetja tkiva okoli implantata.
