Dejstvo, da je parodontoza, dolgotrajna vnetna bolezen obzobnih tkiv, med najpogostejšimi kroničnimi boleznimi, je širši javnosti le malo znano. Kardiovaskularne in cerebrovaskularne bolezni, sladkorna bolezen tipa II in maligne bolezni se redno uvrščajo med vodilne vzroke umrljivosti in velja, da te najbolj poslabšajo kakovost življenja bolnikov.
Vendar pa po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 750 milijonov ljudi po vsem svetu trpi za parodontozo, ki je danes zapisana kot 6. najpogostejša kronična bolezen. Oboleli imajo večje tveganje za delno ali popolno izgubo zob in težave pri žvečenju, kar močno vpliva na prehranjenost in posledično kakovost življenja. Nikakor niso zanemarljivi tudi veliki negativni psihološki vplivi in okrnjena samozavest, ki so posledica skoraj vseh simptomov parodontalne bolezni – krvavitve, zadaha, obarvanja dlesni, majavih zob in nenazadnje njihove izgube.
Parodontologija je veja zobozdravstva, ki je ozko specializirana za diagnostiko in zdravljenje parodontalnih bolezni. Parodont imenujemo tudi podporni sistem zob, prav zato, ker je to njegova glavna funkcija; krepi zobe znotraj čeljustne kosti in absorbira sile, ki nastajajo pri žvečenju in grizenju ter tako preprečuje poškodbe zob. Parodont je na zunanji strani sestavljen iz mehkega tkiva, t.i. gingiva (zobno meso, dlesni). Zdrava dlesen je svetlo rožnate barve in njena površina ni gladka, temveč ima majhne vdolbine, zato jo pogosto primerjajo s površino pomarančne lupine. Dlesni pokrivajo trda obzobna tkiva, ki od zunaj niso vidna. Vsak zob je s svojo korenino vraščen v kost, zato korenine zdravega zoba ni mogoče videti. Korenina zoba in kostna stena nista pritrjeni druga na drugo, ampak sta ločeni z ozkim prostorom. V tem prostoru so vlakna, t.i. parodontalni ligamenti, ki povezujejo kostno steno in površino korenine, na kateri je cement. Parodontalni ligament zelo pogosto primerjamo z blažilnim sistemom, saj omogoča, da se zob pod delovanjem velike sile, na primer pri žvečenju, premakne in pritisne v kosti ter se vrne v prvotni položaj, ko delovanje sile preneha. Vnetje lahko prizadene le mehko tkivo in takrat gre za površinsko vnetje, gingivitis, ki ga s pravočasnimi in ustreznimi posegi pozdravimo brez trajnih posledic. Če vnetja ne zdravimo, so pri občutljivih posameznikih lahko prizadeta trda zobna tkiva in takrat govorimo o parodontitisu, ki pa ima žal nepopravljive posledice na nosilnem sistemu zob.
Do parodontalnega vnetja vodi veliko različnih dejavnikov, najpomembnejši pa so bakterije. Neustrezna ustna higiena, ostanki hrane, zobne obloge in bakterije so zaradi nezadostne ozaveščenosti javnosti in pacientov žal še danes večinoma povezani s pojavom kariesa in spremembami na vidnih, belih, trdih delih zobne krone. Ti isti dejavniki povzročajo parodontalno bolezen, a ker je začetne znake zlahka spregledati, ker bolečina in nelagodje nista poudarjena ali zaskrbljujoča, se diagnoza bolezni postavi šele, ko vnetje že močno napreduje in spremembe dosežejo ireverzibilno stanje. Vedno velja ponavljati, da je preventiva najboljše zdravljenje, zato so redni zobozdravniški pregledi ključnega pomena pri preprečevanju nastanka oziroma pri zgodnji, pravočasni diagnozi parodontalnih bolezni, specialisti parodontologi pa so skozi leta izobraževanja usposobljeni za zdravljenje zapletenih, napredovalih oblik bolezni.
8 od 10 ljudi, starejših od 35 let, ima nekatere od simptomov, ki jih povezujemo s parodontalno boleznijo. Statistika parodontalne bolezni je porazna, zato je izjemno pomembno ozaveščanje o njeni razširjenosti, posledicah nezdravljenja in vplivih na človeško telo. Prebivalstvo se stara in je obremenjeno s kroničnimi boleznimi, a parodontalno bolezen lahko ločimo od te žalostne statistike s preventivo in pravočasno diagnozo.
