Modrostni zobje (tretji kočniki, "modri" zobje) so zadnji zobje na obeh straneh zobne vrste v zgornji in spodnji čeljusti. Izrastejo zadnji, najpogosteje v poznih najstniških letih in zgodnjih dvajsetih letih, vendar je razlika v času njihovega izraščanja najpogostejša v primerjavi z drugimi zobmi. Ljudski izraz modrostni zobje je nastal prav zaradi dejstva, da zrastejo pozneje kot vsi drugi stalni zobje, v letih, ko so njihovi lastniki verjetno modrejši kot v otroštvu.
Pri nekaterih ljudeh modrostni zobje nikoli ne izrastejo in jih ni mogoče videti v ustni votlini. Eden od razlogov za njihovo odsotnost v ustih je lahko ta, da zobnega zarodka, iz katerega se razvije zob, sploh ni. Druga možnost je, da se zob nahaja v čeljustni kosti, vendar ne more v celoti izrasti v ustno votlino ali pa izraste le delno.
Takšne neizrasle ali polizrasle zobe strokovno imenujemo impaktirani ali polimpaktirani zobje. Glavni razlog, zakaj modrostni zob ne more izrasti, je obstoj neke mehanske ovire, ki mu preprečuje namestitev v zobni lok. Ena od ovir za normalno rast je lahko preprosto pomanjkanje prostora v čeljusti. Prav tako je lahko modrostni zob postavljen poševno in raste v napačno smer, proti sosednjemu zobu pred njim.
Polizrasle modrostne zobe lahko opazimo in diagnosticiramo z zelo preprostim kliničnim pregledom. Najpogosteje se vidi ena ali več zatrdlin, ki so prebile dlesen ali pa je del zoba izrasel v ustno votlino, del pa ga prekriva dlesen. Rentgenska slika, običajno digitalni ortopan, natančno določi položaj zoba in koliko ga je v kosti. Ortopantomogram, rentgenski posnetek obeh čeljusti je praktičen, saj en posnetek daje vpogled v položaj vseh zob, tudi vseh štirih modrostnih zob - na obeh straneh v obeh čeljustih. Težava polizraslih modrostnih zob je, da so delno prekriti s pulpo, pod katero pride in se zadržuje hrana. Takšne zobe je doma skoraj nemogoče očistiti oblog pod dlesnijo, pojavljajo pa se ponavljajoča se vnetja mehkega tkiva okoli zob, kar se kaže z bolečino in oteklino. Na takšnih zobeh se dlje časa razvija karies, ki se lahko razširi na osrednji del zoba (»živec«), kar povzroča hude bolečine. V teh primerih je priporočljivo izpuliti zob, po katerem prenehajo vsi simptomi.
Popolnoma neizrasli modrostni zobje lahko povzročajo neprijetne simptome, ni pa nujno. Če ne povzročajo motenj in je malo verjetno, da jih bodo povzročali v prihodnje, jih ni treba odstraniti. Včasih pa zaradi poševnega ali povsem vodoravnega položaja pritiskajo na zob pred seboj in lahko poškodujejo njegovo korenino ter tako ogrozijo njegovo preživetje v ustni votlini. Tudi poševno postavljen modrostni zob lahko, čeprav zelo redko, pritisne na živec, ki prehaja skozi spodnjo čeljustno kost in povzroči izjemno bolečino. Če je modrostni zob prebil kost, a ga v celoti pokriva dlesen in ga s kliničnim pregledom ne zaznamo, lahko hrana vseeno zaostaja za zadnjim zobom v zobni vrsti in zaostaja za dlesnijo, ki prekriva modrostni zob – takrat se tudi lahko pojavijo huda vnetja, ki lahko privedejo celo do težkega odpiranja ust.
Pri impaktiranih zobeh, še posebej tistih, ki so nenavadno nameščeni, je včasih poleg ortopana treba narediti tudi CT, da z gotovostjo ugotovimo njihov točen položaj in orientacijo v kosti ter razmerje s sosednjimi zobmi in živci. Sam poseg puljenja zoba je lahko enostavnejši ali bolj zapleten, odvisno od položaja zoba in se imenuje alveotomija. Operacija poteka v lokalni anesteziji, v stanju popolne nebolečine, za lažji dostop do zoba se odstrani del kosti, nato pa se zob izvleče s kleščami in vzvodi ter se namestijo šivi, da se rana popolnoma ali delno zapre. Dolžina okrevanja je odvisna od zahtevnosti posega, šive odstranimo po 2 tednih. Prazen prostor, ki nastane po puljenju modrostnega zoba, se v nekaj tednih zapolni z novo kostjo.
